Jelena Lasan, Satovje ran
Ekslibris, 2011
Ekslibris, 2011
POEZIJA
(razprodano)
(razprodano)
TRK
Napevi Portugalcev
so kot barke na morju – gredo od ene duše
k drugi in tvegajo brodolom ...
(F. Pessoa)
Lahko noč, Evropa,
in vse, kar mi zapuščaš na valovih morja.
Nočem tvoje bistroumne bahavosti, tvojega
dihotomnega obraza
in tvojih hlapljivih ust diplomacije!
Lahko noč, veselega blodnjaka človek.
Ne kaži mi telesa in besed
brez vsebine; si kot minula zima,
v temi te odrivam
iz spomina.
Lahko noč, očarana nesrečna zemlja.
Nočem tvojih ran
in ne hodi mi domov s krvjo oblita!
Pod tvojimi zvezdami
so ladje kot okraski črnega morja, ko plešeš
samosvoja,
v svoj mir zavita.
Lahko noč, ljubezen
rojena iz tistih darežljivih rok, ki me
objemajo tako dolgo
da bi me lahko zasovražil tvoj
oče in bi me lahko ubila tvoja mati.
Lahko noč, Amerika!
Nočem tvojega bronastega kiča skrčenih
obraznih mišic
in vbodov botoksa čez epidermis! Vse to ne
spravlja iz grla bolečine in dlan le nakazuje:
naj gre naprej, naj se nadaljuje.
Lahko noč, zloglasni narkotik zahoda.
Kako dolgo bova drug drugega
prosila za pomoč?
Nate polagam cvetje žalujočega uma,
sezuvam čevlje
v znak spoštovanja
in gledam v obraze tistih,
ki ti od jutra do večera sledijo.
Lahko noč, nemir;
ti, ki mi v svoji nečimrnosti pripadaš
in čigar roke ponujajo nekaj novih rok
telesu, tesno objetemu v recesiji.
Z nekaj truda bi te duša mahoma spustila,
le um občasno omahuje.
Lahko noč, žalujočih tristo tisoč pesmi,
prečrtanih z drobtinicami peska,
z iskrami gorečih želja, sežganih na papirju.
Lahko noč, odsotni človek, kot pesnik slep,
natrgan in omajan v izgledu.
Nisi izničil gladine morja,
ko si potegnil val strasti čez oči
in se mrzlih ustnic prestrašeno
dotaknil noči v sebi.
Lahko noč, peščena sreča,
saj me nisi nameravala opiti kar takoj?
Bodi dovolj prostaška
in iskrena,
ko boš legla z mano
in bom odkrila v tebi nekaj jutra.
Lahko noč, revalorizacija! Sama sebi
v avtomatizem. Pogon iz rjuh in misli,
ko pripravljeno skočiš iz postelje
in paničnih prstov pritisneš na sprožilec.
Lahko noč, moj dom,
presahli kamen iz golote čustva.
Presedela sem ob tvoji postelji; prisežem,
srce se mi je ločilo od tvojih razbijajočih
utripov, najmanj stokrat
se je moja glava nagnila
iz ene skrajnosti v drugo
in jezik je igral na moja čustva,
četudi glava v resnici ni želela pristati na
tako otožno misel.
Lahko noč, nevidna žalost;
zamolkli smeh iz glasnih ruševin in morja.
Tvoja rana me pretresa in komaj še zdržim
teh nekaj verzov;
že je res,
da nosim kanček te ljubezni v sebi.
Lahko noč, Chavela Vargas
po tvojih nočnih očeh kapljajo moje solzein
skrivam bolečino v dlaneh bolehnega.
Lahko noč, ognjeni neločljivi um.
Razlog, da ti rišem večnost
v odsevu neke stare hiše.
Še je čas, da se izvlečeš,
da pretrgaš popkovino
in pogoltneš surovino mesa z rokami,
ki pomagajo rojevati življenje.
Lahko noč!
In naj bo brez povojev in pesnitev brez besed
povojev!
Brez pesnitev!
Stroj!
Stroj dotika,
naj bo to človeški stroj in mrtva stopala
naj stopajo name bolj gibno.
Stroj brez občutkov.
(Junij 2009
NA OBALAH KOSTI
Na obalah kosti in kodrov … Glej, umiranje
se bliža!
Sepijast veter,
odpirajoč se
glinenastemu
poku
jutra
je dragocen,
in zvok
vrtečega plesa in kosti,
s katerim lahko tu bobnamo
vesolju
vrtečega plesa in kosti,
s katerim lahko tu bobnamo
vesolju
je dragocen;
kot jutro
v katerem
se na novo prižiga dan
kot jutro
v katerem
se na novo prižiga dan
na rdečem pesku.
SUNKI VETRA
Motni sunki vetra odkrivajo obalo,
da jih človek hrepenečih ureznin
pušča umirati na prostem.
Ravnodušni Evropejec sedi na skalah,
kadi pipo in čaka na zahod.
kadi pipo in čaka na zahod.
V umetnikovem
naročju sapa smrti
blaži še eno večnost
in daje obliko modročrnim zvezdam.
naročju sapa smrti
blaži še eno večnost
in daje obliko modročrnim zvezdam.
Navdušenost besed
je nujna,
sicer bo morda še kdo skočil.
je nujna,
sicer bo morda še kdo skočil.
Morda.
(Zbiratelj metuljev v glavi.)
MESTA
Ljubezen se mi spet začenja
kot oddaljena dežela. Gola in polna strasti
je bogatejša za tisti del usode,
ki jo veter zdaj redkeje
prinaša iz vesolja.
prinaša iz vesolja.
Na noge, obsijana kri! Človek
v ekstatičnem zapisu jutra. Na ulicah
krvavečih reber, sestavljajo ležeča
okostja,
in nihče več ne potrebuje
tvojega izgovora ali eksemplarične ljubezni.
v ekstatičnem zapisu jutra. Na ulicah
krvavečih reber, sestavljajo ležeča
okostja,
in nihče več ne potrebuje
tvojega izgovora ali eksemplarične ljubezni.
Na vlaku. Na avionu. Ne spim.
Konec je čutnosti
in sredi krčev puščam ta izdih
nekje med drevjem;
Konec je čutnosti
in sredi krčev puščam ta izdih
nekje med drevjem;
vsaj za danes je dovolj.