Razcvet, Jelena Lasan, Ljubljana : Ekslibris, 2025
e-knjiga
e-knjiga
DRAMSKI TEKST
RAZCVET je groteskna, črna komedija, postavljena v sodobno urbano okolje, ki se ukvarja z razpadom družinskih vezi, generacijskimi nerazumevanji in svetom umetne inteligence. Skozi dinamične, pogosto brutalno iskrene in groteskno pretirane prizore avtorica razgalja emocionalno praznino, eksistencialno stisko in krizo identitete v svetu, kjer so meje med realnostjo in njeno simulacijo zabrisane.
Dramska struktura je postdramska, fragmentarna, skoraj kolažna — s hitro menjavo prizorov, duhovitimi dialogi in pogostimi referencami na sodobno popkulturo, psihoanalizo in socialno realnost. Avtorica s tem izriše kompleksno kritiko sodobne družbe, obenem pa pušča dovolj prostora za večplastno interpretacijo.
Dramska struktura je postdramska, fragmentarna, skoraj kolažna — s hitro menjavo prizorov, duhovitimi dialogi in pogostimi referencami na sodobno popkulturo, psihoanalizo in socialno realnost. Avtorica s tem izriše kompleksno kritiko sodobne družbe, obenem pa pušča dovolj prostora za večplastno interpretacijo.
Ko Meri pokoplje sina, se na njenem pragu pojavi njen vnuk – najstnik Užbot, ki s seboj prinese vrsto eksistencialnih vprašanj in vstopi v hišo, kjer že dolgo nič več ne cveti. Družina, razpeta med krivdo, jezo in naraščajočo otopelostjo, tone v vse globljo spiralo laži, prevar in propada.
Kaj ostane, ko ne ostane več čisto nič?
Kaj ostane, ko ne ostane več čisto nič?
__________
ODLOMEK
ODLOMEK
1. Dejanje
Dogaja se v dvonadstropni hiši. Pritličje krasi konzervativno okrancljana dnevna soba, ki se odpira v oddaljeno kuhinjo. Deluje antično, ne v najboljšem smislu.
MERI morbidno: Nikogar ni.
FRENK zavpije iz kuhinje: Kako to misliš, nikogar ni, Meri?
MERI: Nikogar ni bilo, to sem mislila.
FRENK pride v dnevno sobo: No, to pa ne drži. Vsi, ki nama nekaj pomenijo, so bili tam.
MERI: Še zdaleč ne toliko kot bi jih lahko bilo. Mu pomoli prazen kozarec. Mi doliješ, prosim?
FRENK ji dotoči: Vsi so bili ... Miha, tvoj bratranec Tom, Stanka, Lara, Jože ...
MERI ga prekine: Ne naštevaj mi zdaj vseh živih Frenk, točno vem, kdo od njih je prišel. Premor. In to na pogreb mojega sina. Ne rečem, če bi bil to tvoj pogreb ...pogoltne dol viski Frenk jo prestreli s pogledom.
MERI: saj veš, kaj mislim, glede na to, da nimaš nobenih prijateljev in tvoje organizacijske sposobnossti, mpak, da pa pride tako malo ljudi na pogreb mojega sina, na moj pogreb, to jepa enostavno … Vstane in si začne slačiti plašč …Nimam besed.
FRENK gre v kuhinjo: Predrzno! Totalno predrzno!
MERI: Predrzno, hvala.
FRENK: V teh idiotskih razpravah resnično ne bom sodeloval.
MERI: Potem bodi pa tiho in me ne sprašuj.
FRENK: Ne morem verjet, kaj slišim, ti res misliš, da so bili tam zaradi tebe?
MERI: Zakaj se razburjaš? Danes mi absolutno ni do tega. Seveda so prišli zaradi mene, prišli so zaradi mame, ki je pravkar izgubila svojega sina, za koga nekaj pa naj bi priši?
FRENK: Polovice ljudi sploh nisva poznala.
MERI: Pa, saj ni imel nikogar razen naju. Ves čas je visel v tisti stolpnici in počel bogve kaj, jaz ga nisem spraševala. Na obisk je prihajal vedno po Božiču, potrt, zanemarjen, beden. Rekla sem mu, naj naredi nekaj zase, pa me ni poslušal. Jaz mu nisem znala pomagati, ti pa tudi ne. Kaj pa naj bi naredila Frenk? Naj bi mu iskala prijatelje, ženske, službo in še kaj? Odkar je šel od doma, ga sploh nisem več prepoznala. Še ko sva govorila po telefonu je bilo naporno zvleči iz njega osnovne stavke.
FRENK: Prav, Meri, potem so prišli zaradi tebe, lahko zaključiva.
MERI: Kako si zoprn! Kako vse sprevržeš v nekakšno patologijo, v kateri sem seveda spet jaz tista, ki si domišlja,pretirava in tako naprej. Ne morem verjet.
FRENK vedno bolj iz sebe: Zaradi njega so prišli, Meri, zaradi tvojega sina! Saj so ga poznali.
MERI: Prosim, če ne kričiš, nimam se energije kregat, preveč sem izčrpana in težek dan je za mano. Se uleže. FRENK: Bil je specifičen fant, ja, zaprt vase in krhkega duševnega zdravja, da pa ni imel nikogar, ki bi mu bil naklonjen … to pa enostavno ne drži.
MERI: Ja, zaradi mene že ni bil tak. Vsakič, ko je prišel na obisk, sem se mu posvetila, ga spraševa o rečeh, ga vzpodbujala, potem pa takoke, da gre in si vzame življenje brez slovesa, brez ene besede, mislim, to je pa totalno nesramno.
FRENK: Nesramno? Ah, saj bo minilo.
MERI: Ja, ne bo, kar minilo, Frenk, kakšna kruta izjava!
FRENK zavpije iz kuhinje: Kako to misliš, nikogar ni, Meri?
MERI: Nikogar ni bilo, to sem mislila.
FRENK pride v dnevno sobo: No, to pa ne drži. Vsi, ki nama nekaj pomenijo, so bili tam.
MERI: Še zdaleč ne toliko kot bi jih lahko bilo. Mu pomoli prazen kozarec. Mi doliješ, prosim?
FRENK ji dotoči: Vsi so bili ... Miha, tvoj bratranec Tom, Stanka, Lara, Jože ...
MERI ga prekine: Ne naštevaj mi zdaj vseh živih Frenk, točno vem, kdo od njih je prišel. Premor. In to na pogreb mojega sina. Ne rečem, če bi bil to tvoj pogreb ...pogoltne dol viski Frenk jo prestreli s pogledom.
MERI: saj veš, kaj mislim, glede na to, da nimaš nobenih prijateljev in tvoje organizacijske sposobnossti, mpak, da pa pride tako malo ljudi na pogreb mojega sina, na moj pogreb, to jepa enostavno … Vstane in si začne slačiti plašč …Nimam besed.
FRENK gre v kuhinjo: Predrzno! Totalno predrzno!
MERI: Predrzno, hvala.
FRENK: V teh idiotskih razpravah resnično ne bom sodeloval.
MERI: Potem bodi pa tiho in me ne sprašuj.
FRENK: Ne morem verjet, kaj slišim, ti res misliš, da so bili tam zaradi tebe?
MERI: Zakaj se razburjaš? Danes mi absolutno ni do tega. Seveda so prišli zaradi mene, prišli so zaradi mame, ki je pravkar izgubila svojega sina, za koga nekaj pa naj bi priši?
FRENK: Polovice ljudi sploh nisva poznala.
MERI: Pa, saj ni imel nikogar razen naju. Ves čas je visel v tisti stolpnici in počel bogve kaj, jaz ga nisem spraševala. Na obisk je prihajal vedno po Božiču, potrt, zanemarjen, beden. Rekla sem mu, naj naredi nekaj zase, pa me ni poslušal. Jaz mu nisem znala pomagati, ti pa tudi ne. Kaj pa naj bi naredila Frenk? Naj bi mu iskala prijatelje, ženske, službo in še kaj? Odkar je šel od doma, ga sploh nisem več prepoznala. Še ko sva govorila po telefonu je bilo naporno zvleči iz njega osnovne stavke.
FRENK: Prav, Meri, potem so prišli zaradi tebe, lahko zaključiva.
MERI: Kako si zoprn! Kako vse sprevržeš v nekakšno patologijo, v kateri sem seveda spet jaz tista, ki si domišlja,pretirava in tako naprej. Ne morem verjet.
FRENK vedno bolj iz sebe: Zaradi njega so prišli, Meri, zaradi tvojega sina! Saj so ga poznali.
MERI: Prosim, če ne kričiš, nimam se energije kregat, preveč sem izčrpana in težek dan je za mano. Se uleže. FRENK: Bil je specifičen fant, ja, zaprt vase in krhkega duševnega zdravja, da pa ni imel nikogar, ki bi mu bil naklonjen … to pa enostavno ne drži.
MERI: Ja, zaradi mene že ni bil tak. Vsakič, ko je prišel na obisk, sem se mu posvetila, ga spraševa o rečeh, ga vzpodbujala, potem pa takoke, da gre in si vzame življenje brez slovesa, brez ene besede, mislim, to je pa totalno nesramno.
FRENK: Nesramno? Ah, saj bo minilo.
MERI: Ja, ne bo, kar minilo, Frenk, kakšna kruta izjava!